Program zgodnje obravnave otrok in mladostnikov, rizičnih za razvoj
motenj čustvovanja in motenj hranjenja

Naraščajoče stiske otrok in mladostnikov se pogosto odražajo kot čustvene in nemalokrat tudi vedenjske motnje. Poleg čustvenih motenj (anksioznih in depresivnih) narašča tudi število otrok in mladostnikov, ki razvijejo motnje hranjenja, kot so anoreksija nervoza, bulimija nervoza in kompulzivno prenajedanje. Zato je zelo pomembno, da dovolj zgodaj prepoznamo vedenjske, čustvene in telesne simptome pri otroku in mladostniku, ki nakazujejo razvoj v smeri resne duševne motnje. Z ustrezno strokovno pomočjo namreč lahko vplivamo, da do razvoja prave klinične slike motnje (depresije, anksioznih motenj, motenj hranjenja) ne pride oziroma se motnja ne razvije v tako težki obliki, kot bi se sicer.

Komu je program namenjen?

Program je namenjen otrokom in mladostnikom, ki jih prepoznamo kot rizične za razvoj čustvenih motenj in motenj hranjenja. Natančnejše indikacije so opisane pod poglavjem Strokovne smernice za vključitev v program. V program vključujemo otroke in mladostnike:

z izraženo subklinično sliko čustvenih motenj (F92-F94.9 po MKB-10),
z izraženo subklinično sliko motenj hranjenja (F50.0-F50.9 po MKB-10),
brez subklinične slike navedenih motenj, vendar pa za razvoj ogrožajočo psihosocialno situacijo (peta os večosne mednarodne klasifikacijske sheme psihiatričnih motenj v otroštvu in adolescenci MKB-10),
kot dopolnilna oblika že trajajoči terapevtski obravnavi, ko strokovnjak presodi potrebnost in smiselnost dodatne oblike pomoči.

Program je namenjen otrokom in mladostnikom do 26. leta, pri katerih prepoznavamo oblike vedenja, doživljanja in čustvovanja, ki odstopajo od običajnega glede na razvojno obdobje, v katerem je otrok ali mladostnik. Pri teh posameznikih še ne moremo postaviti diagnoze čustvene motnje ali motnje hranjenja (še niso razvili polne klinične slike), a so že prisotni simptomi na vedenjskem, čustvenem, socialnem in telesnem nivoju, ki napovedujejo možnost razvoja v smeri duševne motnje (subklinična slika). Kriterij za izbor so subklinične slike motenj hranjenja (F50.0-F50.9 po MKB-10) in čustvenih motenj (F92-F94.9 po MKB-10).

Enakovreden kriterij za sprejem so tudi nespodbudne psihosocialne situacije, ki so lahko ogrožajoče za otrokov razvoj (nefunkcionalni odnosi znotraj družine, duševne motnje, odklonskost in invalidnost v otrokovi primarni suportivni skupni, neustrezne ali izkrivljene komunikacije znotraj družine, nefunkcionalna kakovost vzgoje, nefunkcionalno neposredno okolje, akutni življenjski dogodki, societalni stresorji, kronični interpersonalni stresi, povezani s šolo).

Program je namenjen otrokom in mladostnikom s težavami na področju čustvovanja, vedenja ali vključevanja v vrstniško skupino. Primeren je tudi za tiste, ki imajo težave v šoli ali doma, so preobremenjeni s svojo zunanjostjo, učnim uspehom ali imajo druge težave psihološke narave. Program je preventivno usmerjen in je namenjen zgodnji obravnavi otrok in mladostnikov z različnimi stiskami.

Cilji programa

Z zgodnjo obravnavo čustvenih motenj in motenj hranjenja lahko otrokom in mladostnikom nudimo potrebno podporo na poti njihovega osebnostnega dozorevanja in tako preprečimo razvoj polne klinične slike.

Cilji programa:

krepitev in dvig samozavesti ter samozaupanja,
utrjevanje zdravih vzorcev funkcioniranja,
učenje asertivnosti (namesto agresivnosti) in razvijanje občutka pripadnosti različnim socialnim skupinam (družina, vrstniki),
nižanje neustreznih ambicij in perfekcionizma ter prepoznavanje in sprejemanje svojih realnih zmožnosti in dejanskih potreb,
krepitev občutka samokontrole,
razvijanje kritičnega presojanja in veščin reševanja problemov,
podpora pri iskanju notranjega ravnovesja in iskanju smisla,
spodbujanje starosti primerne samostojnosti.

Vključitev v program

Program tekoče izvajamo v sodelovanju z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Za vključitev v program na stroške zavarovalnice zadostuje napotnica izbranega osebnega zdravnika (pediatra, šolskega zdravnika, splošnega ali družinskega zdravnika) ali izbranega pedopsihiatra. Na ZZZS predhodno NI potrebno pošiljati predloga za zdraviliško zdravljenje!
ZADOSTUJE NAPOTNICA.

Postopek sprejema /ugotavljanja primernosti za vključitev v program

1. Strokovnjaki iz primarne mreže, ki spremljate razvoj in skrbite za otroka ali mladostnika (pediatri, šolski in družinski zdravniki, psihologi, učitelji, vzgojitelji, socialni delavci), ugotovite stanje ogroženosti v razvoju otroka ali mladostnika, priskrbite dokumentacijo in usmerite otroka v MKZ Rakitna. Zadostuje napotnica osebnega zdravnika, pediatra, šolskega zdravnika, pedopsihiatra ali družinskega zdravnika.
2. Psiholog oz. psihiater opravi triažni pogovor z otrokom in starši.
3. Po potrebi pridobimo dodatne podatke pri drugih inštitucijah ali strokovnjakih, ki že obravnavajo otroka (šolske svetovalne službe, center za socialno delo, specialisti).
Na podlagi zbranih podatkov strokovni tim v sestavi zdravnik specialist psihiatrije, psiholog sprejme odločitev, ali otrok/mladostnik sodi v program sekundarne preventivne dejavnosti.
4. Otroka sprejmemo v program oziroma zanj predlagamo drugačno obliko obravnave.

Trajanje in vsebina programa

Program traja 14 dni.
Otroci in mladostniki so v okviru programa vključeni v različne oblike skupinskega dela ter druge aktivnosti, kjer prepoznavajo (ne)ustrezne oblike vedenja in doživljanja samega sebe, preverjajo svoje poglede in stališča, jih lahko preoblikujejo ter utrjujejo svoja močna področja, zdrave dele sebe in svojega vedenja. Vzporedno poteka delo z družino, ki zajema svetovalni pogovor s starši glede vzgoje otrok. Družina ima tudi možnost vključitve v družinsko terapijo.

Program sestavljajo:

terapevtsko delo (pogovori v strukturirani terapevtski skupini in individualno, sociodrama, učenje socialnih veščin, terapevtsko jahanje …),
telesne dejavnosti (tenis, košarka, plezanje po umetni steni, gibanje in sprehodi v naravi …),
kreativne delavnice (likovne ...),
šola (možnost individualnega in skupinskega pouka),
prosti čas, namenjen druženju z vrstniki,
delo z družino.

Posebno mesto v programu zavzemata delo z družino ter šola.
V času programa varovance spremlja tudi somatski zdravnik.

V program je vsako leto vključenih več kot 200 otrok.

Pedagoško jahanje
Pedagoško jahanje je namenjeno zgodnji obravnavi otrok in mladostnikov, rizičnih za razvoj motenj čustvovanja ali motenj hranjenja. Ob konju, s konjem, na konju in s pomočjo konja krepimo in razvijamo pozitivne lastnosti otroka ali mladostnika in spodbujamo zdrav razvoj, kar zmanjšuje možnosti za razvoj motnje. Pri terapevtskem jahanju smo osredotočeni na podporo zdravih vzorcev mladostnikovega počutja in vedenja, zato je spretnost samega jahanja umaknjena v ozadje.

Pedagoško jahanje in stik s konjem posameznika okrepi v telesnem, duševnem, emocionalnem in socialnem smislu.

Terapevtsko-pedagoško jahanje je sodobna in široko uporabna metoda, ki jo prilagajamo glede na potrebe in cilje posameznikov ali skupine, izbrali pa smo jo predvsem zaradi primernosti za delo z otroki in mladostniki in odličnih rezultatov.

Konj v naših programih predstavlja motivatorja, je pedagoški medij za komunikacijo, ponuja možnost novih, pozitivnih izkušenj, omogoča preizkušanje lastnih sposobnosti in krepitve samozavesti ter učenje socialnih spretnosti.
Pedagoško jahanje poteka v skupini, in sicer trikrat tedensko po uro in pol. Pedagoško jahanje izvaja skupina štirih pedagogov oziroma terapevtov s pomočjo konja, ki se izobražujejo na področju terapevtskega jahanja doma in v tujini. Vodja tima za terapevtsko jahanje je Katarina Mavec, univ. dipl. psih.

Strokovne smernice za vključitev v program

1. Subklinična slika čustvenih motenj: ko so prisotni posamezni simptomi, ki ne zadoščajo za diagnozo, a napovedujejo možnost razvoja na vedenjskem, socialnem in čustvenem področju (F92-94.9). Motnje čustvovanja pri otrocih in mladostnikih so širok pojem, ki zajema različna odstopanja na področju celostnega osebnega funkcioniranja, ki nezdravljena lahko privedejo do razvoja duševne motnje. Pri otrocih in mladostnikih, ki so rizični za razvoj motenj čustvovanja, pogosteje opažamo spremembe na področju:

čustvovanja in vedenja,
prehranjevalnih navad,
spalnih navad,
telesnega zdravja (zatekanje v bolezen),
odnosov z vrstniki in odraslimi,
motivacije in interesov,
šolskega dela.

2. Subklinična slika motenj hranjenja oziroma izražene in persistentne motnje prehranjevanja, ko prisotni simptomi ne zadoščajo za diagnozo, a napovedujejo možnost razvoja motenj na telesnem, vedenjskem, socialnem in čustvenem področju razvoja (F50.0-50.9). Med motnje hranjenja prištevamo anoreksijo nervozo, bulimijo nervozo in kompulzivno prenajedanje. Otroci in mladostniki, ki so rizični za razvoj ene od oblik motenj hranjenja, že dlje časa opozarjajo nase z enim ali več opisanimi znaki. To so:

motnje v prehranjevanju in z njim povezano vedenje,
strah pred debelostjo oziroma težnja za suhostjo,
izkrivljen in moten odnos do lastnega telesa,
motena zaznava oblike telesa in telesne teže,
pretirano ukvarjanje s telesno težo in z videzom,
pretirana telesna dejavnost.

3. Abnormne psihosocialne situacije. Kategorije so izbrane na podlagi spoznanj, da lahko abnormne psihosocialne situacije predstavljajo pomembne rizične dejavnike za nastanek razvojnih psihiatričnih motenj. Abnormnost ocenjujemo v kontekstu otrokove razvojne ravni, njegovih preteklih izkušenj in prevladujočih sociokulturnih okoliščin. Pri oceni upoštevamo izkazane dejavnike, ki vplivajo na razvoj motenj (sprožilni, varovalni, vzdrževalni in predispozicijski dejavniki). Ob tem smo pozorni tudi na dejavnike, ki vplivajo na zdravstveno stanje in so vezani na tveganje zaradi socialno ekonomskih in psihosocialnih okoliščin (MKB-10: Z59-Z63; Z65.4-Z65.9).

nefunkcionalni/abnormni odnosi znotraj družine (Z62.4, Z63.8, Z62.3, Z61.6, Z61.4).
Vsebuje škodljive vzorce interakcij in odnosov znotraj družine, ki so škodljive za otrokov socialni/emocionalni razvoj:

pomanjkanje topline v odnosih med starši in otroki,
spori med odraslimi znotraj družine,
sovražnost do otroka ali zvračanje krivde na otroka,
telesno in psihično trpinčenje otroka,
spolna zloraba otroka (znotraj družine),
drugo;

duševna motnja, odklonskost ali invalidnost v otrokovi primarni suportivni skupini (Z63.2, Z63.7, Z81.0, Z81.8) Motnja je takšne vrste in intenzitete, da lahko prizadeva otrokovo življenje in ustvarja potencialni psihiatrični rizik. Takšna dogajanja imajo značaj socialne stigmatizacije, motenega starševstva, ali omejitev v otrokovem socialnem življenju, ali abnormnih družinskih odnosov, ali navajanja otroka v abnormno vedenje, ali neustrezna skrb za otroka ali situacije, ki spravljajo otroka v zadrego:

duševna motnja/odklonskost staršev,
invalidnost/prizadetost staršev,
prizadetost sorojenca,
drugo;

neustrezne ali izkrivljene komunikacije znotraj družine (Z63.2). Najvažnejši aspekti motenih družinskih komunikacij so konfuzna in kontradiktorna sporočila, brezplodne razprave, nesposobnost učinkovito uporabiti družinsko komunikacijo za razreševanje družinskih dilem, problemov in konfliktov. Neugodni dejavniki so tudi vzdrževanje družinskih skrivnosti ali skrivanje ključnih informacij pred otrokom, ki so pomembne za njegovo prilagojeno delovanje;

abnormna kakovost vzgoje (Z62.1, Z62.0, Z62.5, Z62.6, Z62.8). Ta kategorija pokriva nekatere kakovosti vzgoje staršev in drugih vzgojiteljev v skupnem gospodinjstvu (kot so stari starši, rejniki …), ki s svojo abnormnostjo predstavljajo psihiatrični rizik za otroka:

duševna motnja/odklonskost staršev,
hiperprotektivnost staršev,
neustrezen nadzor, kontrola otroka s strani staršev,
prikrajšanost za izkušnje,
neustrezen pritisk staršev na otroka;

abnormno neposredno okolje (Z62.2, Z80.1, Z60.8, Z59.1, Z59.1). Ta kategorija pokriva različne vidike socialne in fizične strukture otrokovega okolja, ki lahko predisponirajo k škodljivim psihosocialnim situacijam, kar povzroča potencialni psihiatrični rizik:

institucionalna vzgoja,
abnormna starševska situacija,
izolirana družina,
življenjske okoliščine, ki predstavljajo potencialno nevarne psihosocialne situacije,
drugo;

akutni življenjski dogodki (Z61.0, Z61.1, Z61.2, Z61.3, Z61.5, Z61.7, Z61.8). Akutni življenjski dogodki lahko predisponirajo ali precipitirajo psihiatrične motnje, če so sami po sebi neprijetni in če povzročajo dolgotrajne neugodne spremembe življenjskih okoliščin ali če povzročajo dolgotrajno prizadetost človekove samopodobe:

izguba čustveno pomembnega odnosa,
presaditev otroka iz družine, ki je povezana s splošno odgovornostjo,
negativno spremenjeni vzorci družinskih odnosov,
dogodki, ki imajo za posledico izgubo samospoštovanja,
spolna zloraba (zunaj družine),
osebne zastrašujoče izkušnje,
drugi akutni življenjski dogodki;

neugodni vplivi sociokulturnega okolja - societalni stresorji (Z60.5, Z60.3). Gre za stresorje, ki izhajajo iz širših socialnih ali kulturalnih dejavnikov ali karakteristik, ne pa iz karakteristik otrokovega neposrednega okolja ali iz njegovih individualnih izkušenj:

preganjanje ali škodljiva diskriminacija,
migracija ali socialna presaditev,
drugo;

kronični interpersonalni stres, povezan s šolo, z delom (Z55.4, Z56.4, Z55.8, Z56.8). Gre za abnormne odnose, ki jih otrok preživlja v šoli ali pri delu, in so takšne vrste ali intenzitete, da lahko predstavljajo psihiatrični rizični faktor za mladega človeka:

konfliktni odnosi z vrstniki,
okrivljanje otroka s strani učiteljev ali delovnih nadzornikov,
nemir v šoli, delovnem okolju,
drugo.

4. Dopolnilna oblika že trajajoči terapevtski obravnavi, ko strokovnjak presodi potrebnost in smiselnost dodatne oblike pomoči zaradi možnosti jačanja osvojenih sprememb v vedenju in čustvovanju otroka/mladostnika, kar je v izbranem in strokovno definiranem okolju med vrstniki trajnejše in stabilnejše ter opravičuje mnoga pričakovanja.